Preprosto, ne trezno – slovenska prevoda Flaubertove Salambô

Članek obravnava dva slovenska prevoda Flaubertovega kontroverznega zgodovinskega romana Salambô, ki je v izvirniku izšel leta 1862, pet let po izidu realistične mojstrovine Gospa Bovary. Prvi slovenski prevod iz leta 1931 je delo Antona Debeljaka, prevajalca in publicista, ki je bil v svojem času zagotovo vodilni slovenski poznavalec Flauberta in nasploh francoske književnosti. Kot kritik oziroma literarni zgodovinar je bil Debeljak prepričan, da je Flaubert v Salambô (kljub temu, da gre za delo z zgodovinsko, eksotično tematiko) ostal zvest principom realističnega romana. To trditev je argumentiral zlasti z analizo Flaubertove pripovedne tehnike, za katero je značilna odsotnost pripovedovalca, njen temeljni princip pa je slikanje (ne pojasnjevanje in komentiranje) resničnosti. Debeljakov prevod je v tem pogledu zelo zvest izvirniku: prevajalec je skrbno ohranil zakonitost nizanja prizorov, pa tudi značilni ritem izvirnika. Manj posrečen je izbor besedišča. Debeljaka, ki je, kot lahko zaznamo tudi v njegovih lastnih besedilih, čutil posebno nagnjenje do manj znanih besed in arhaizmov, je to nagnjenje ponekod odvedlo zelo daleč od Flaubertovega izvirnika. Drugi slovenski prevod Salambô (z letnico izida 2023) je delo prevajalke Saše Jerele. Prevod Flaubertovega zgodovinskega romana lahko štejemo za logično nadaljevanje njene prevajalske poti, ki se je začela s Hadrijanovimi spomini Marguerite Yourcenar, pomemben mejnik na njej pa je bilo gotovo tudi Jezusovo življenje Flaubertovega sodobnika Ernesta Renana. V obeh primerih se je prevajalka mojstrsko prilagodila slogu izvirnika in tako – kljub navidezni podobnosti med “učenima” zgodovinskima romanoma – v celoti ohranila razlike med njima. V novem prevodu Salambô je Saša Jerele z velikim posluhom in skrbno pretehtanimi sredstvi, brez nasilnega prilagajanja slovenske skladnje francoski, poustvarila ritem izvirnika. Izvirniku pa je ostala zvesta tudi v izboru besedišča. Z veliko obvladanostjo, z doslednim izogibanjem cenenim učinkom, ji je uspelo v slovenščini poustvariti roman, kot si ga je zamislil Flaubert: preprost, ne trezen.